Informacije o invalidnosti

Korak „Gradnja temeljev“ v izobraževalni pristop

Pomembna za različne vrste invalidnosti

 

1. del: Motnje vida

Opis dejavnosti po korakih

Da bi razumeli, kaj so okvare vida, moramo vedeti, kakšne sposobnosti imajo naše oči. In so neverjetni organi, ki lahko naredijo veliko, npr.

• fokus
• premakniti
• poglejte, kaj je spredaj ali ob strani
• videti jasno
• delati skupaj, tako da vidimo tridimenzionalno
• glej barve
• odzivajo se tako na kontrast kot na svetlobo in temo
• sodelujemo z možgani, da razumemo, kaj vidimo

Slednje je še posebej pomembno, saj to, kako bodo ljudje zaznali predmet, ni odvisno le od tega, kar se jim vrti pred očmi, ampak tudi od tega, kako možgani interpretirajo videno.

Ločimo osem vidnih stanj, ki so večinoma povezane tudi z različnimi okvarami. Z njimi se lahko seznanimo v spodnji tabeli:

 

normalen vid	Brez težav. jasna slika, prosto gibanje in podrobnosti vidne tudi na daleč.	Škode ni Kratkovidnost ali daljnovidnost, korigirana z očali
tunelska vizija	Dober centralni vid, brez perifernega (stranskega) vida – iskanje je potrebno za odkrivanje tarče in gibanje v okolju.	Retinitis pigmentosa glavkom
Periferni vid	Dober periferni (stranski) vid, vendar brez centralnega vida – cilj je treba postaviti v vidno območje.	Težave z makulo (npr. degeneracija makule) Stargardova bolezen
Okvarjen vid (pike/lise)	Moteno vidno polje, z manjkajočimi elementi – potreba po postavitvi tarče v čistem delu vidnega polja.	Diabetična retinopatija Optična atrofija
Zamegljen vid	Zamegljena slika zaradi hitrih gibov oči (bočno / gor in dol / vrtenje) – potreben je čas za fokusiranje.	Nistagmus
Zmanjšana ostrina vida zaradi slabega kontrasta/svetlobe	Težave pri prepoznavanju podrobnosti in ciljev na daljavo – potrebujejo več časa in več svetlobe.	katarakta
Zmanjšana ostrina vida zaradi prekomerne osvetlitve	Težave pri prepoznavanju podrobnosti – morda potrebujete žaluzije, zavese, zatemnjena stekla, sposobnost sedenja s hrbtom obrnjen proti viru svetlobe.	fotofobija albinizem

Zaradi zgoraj naštetih stanj imajo lahko slabovidne osebe težave v različnih situacijah. Oglejmo si nekaj izmed njih:

1. Kakšne so lahko težave, ko je oseba z okvaro vida del delovne skupine:

• Vedeti, kdo je del skupine in kdo kje sedi.
• Za razumevanje, če nekdo zapusti skupino ali se ji pridruži.
• Vedeti, kdaj je na vrsti, da se pridruži pogovoru ali dejavnostim.
• Potrebuje več časa, da se seznani z vsemi vizualnimi materiali (na primer zemljevidi, ki so na sliki).

2. Kakšne so lahko težave, ko mora slabovidna oseba slediti premikajočemu se predmetu (v našem primeru gleda nogometno tekmo):

• Sledenje hitro premikajočemu se predmetu (npr. žogi).
• Metanje, lovljenje in usklajevanje hitro premikajočega se predmeta.
• Prečkanje ceste z mimovozečimi vozili.
• Zaznavanje globine pri nekaterih vrstah motenj vida.

3. Kakšne so lahko težave, ko je v razredu slabovidna oseba:

• Biti del velike skupine.
• Vedeti, kdaj se nekdo pogovarja posebej z njim/njo.
• Svetloba, ki prihaja skozi okno – morda bodo potrebne zavese/žaluzije za omejitev svetlobe.
• Sposobnost sledenja dejavnosti, ki se dogaja v sprednjem delu sobe.
• Zaznavanje informacij na črno-beli/pametni tabli ali projicirani.

4. Kakšne so lahko težave, ko mora slabovidna oseba pogledati podrobnosti (v tem primeru notni zapis):

• Iskanje določenih informacij na listu papirja bo trajalo dlje in bo morda treba povečati sliko
• Zamešanost podrobnosti – npr. oznake s svinčnikom in količina informacij na listu
• Slab kontrast med natisnjenimi zapiski in barvo papirja
• Dolgotrajnejše osredotočanje na podrobnosti je lahko utrujajoče in v nekaterih primerih boleče (povzroča glavobole).

5. Kakšne so lahko težave, ko slabovidna oseba gleda nekoga (nečiji obraz):

• Prepoznavanje prijatelja.
• Videti in razumeti obrazno mimiko.
• Videti in interpretirati govorico telesa.

6. Kakšne so lahko težave, ko mora slabovidna oseba videti/preveriti, kaj je napisala (v tem primeru pismo):

• Pri pisanju se drži ravne črte.
• Sposobnost hitrega pisanja, da ne zaostaja za drugimi.
• Nezmožnost branja napisanega.
• Iskanje mesta, kjer je treba kaj že napisanega dodati ali popraviti.
• Spreminjanje fokusa z daleč (na tablo) na blizu (papir, na katerega pišemo).
• Osredotočanje na pisanje in poslušanje hkrati.

2. del: Motnje v duševnem razvoju

Pri motnjah v duševnem razvoju gre za težave s splošnimi duševnimi sposobnostmi, ki vplivajo na posameznikovo delovanje na dveh področjih:

• Intelektualno (učenje, reševanje problemov, presoja).
• Vsakdanje življenjske dejavnosti, kot sta komunikacija in neodvisno življenje.

Ti primanjkljaji se začnejo zgodaj v razvojnem obdobju z motnjami v duševnem razvoju pri približno 1 % prebivalstva. Pri diagnosticiranju motenj v duševnem razvoju strokovnjaki upoštevajo področja, kot so »konceptualna« – jezikovni razvoj, branje in pisanje, matematične sposobnosti, znanje, logika in sklepanje, »socialna« – empatija, komunikacijske sposobnosti, upoštevanje pravil, sklepanje in ohranjanje prijateljstev, in »praktično« – neodvisnost v vsakdanjem življenju na področjih, kot so osebna nega, šolske/službene obveznosti, upravljanje denarja, prosti čas itd.

Motnje v duševnem razvoju so opredeljene kot blage (85 % vseh oseb s tako motnjo), zmerne ali hude.

Težave, s katerimi se morda soočajo mladi z motnjami v duševnem razvoju, lahko vključujejo:

• imajo težave z govorom
• težko si zapomni stvari (pomanjkanje kratkoročnega spomina je pogost znak, ki se razlikuje od blagih do hudih)
• imajo težave z razumevanjem in upoštevanjem družbenih pravil, zato včasih pokažejo družbeno nesprejemljivo vedenje
• težko vidijo rezultate svojih dejanj
• imajo težave pri reševanju težav

 

Nekaj ​​nasvetov pri delu z mladimi z motnjami v duševnem razvoju.

Nasvet 1: Ker imajo takšni mladi pogosto težave z verbalno komunikacijo, se ne zanašajte na to, ampak raje iščite vedenje in se vzdržite takojšnjega povezovanja trenutnega vedenja s svojim stanjem. Morda gredo skozi kakšno travmo ali doživljajo obdobje izjemnih težav ali stiske. Obstajajo posamezniki, ki imajo, ko se počutijo čustveno nevarne, željo, da bi prevzeli nadzor nad nečim v svojem fizičnem okolju, in zanašanje na to, da bodo o tem verbalni, ne bi pripeljalo do uspeha.

Namig 2: Bodite prilagodljivi v komunikaciji z mladimi z motnjami v duševnem razvoju in jim dovolite, da prevzamejo vodstvo tako pogosto, kot se jim zdi primerno, da bodo imeli občutek avtonomije. Z uporabo poslušanja, spoštovanja in vrednotenja jim pomaga, da se premaknejo iz morebitnega stanja neme obrambe in napredujejo.

Nasvet 3: Bodite pozorni na visoko verjetnost sočasnih duševnih težav, kot so ADHD, depresivne ali anksiozne motnje. To bi zahtevalo spreminjanje zagotovljene podpore, da bi zadostili edinstvenim potrebam mladih, s katerimi delamo, ne da bi pri tem žrtvovali njihovo avtonomijo in opolnomočenje.

 

3. del: Telesne (lokomotorne) okvare

Telesne okvare predstavljajo znatna in dolgotrajna stanja, ki prizadenejo del človekovega telesa na način, ki poslabša in omejuje njegovo telesno delovanje, gibljivost, vzdržljivost ali spretnost. Ta izguba fizične zmogljivosti povzroči, da ima oseba zmanjšano sposobnost ali nezmožnost izvajanja različnih telesnih gibov in nadzora svojih mišic, zaradi česar je samostojno opravljanje določenih nalog težje.

Telesne okvare so lahko prirojene ali pa jih pridobimo pozneje v življenju zaradi nesreče, poškodbe, okužbe, bolezni ali zdravstvenega stanja, kot je možganska kap ali demenca.

Primeri telesne prizadetosti vključujejo cerebralno paralizo, sindrom karpalnega kanala, amputacije, poškodbe hrbtenjače in druge.

Telesne okvare so razvrščene v skupine, pri čemer so glavne mišično-skeletne okvare, ki prizadenejo sklepe, kosti in mišice ter vključujejo izgubo ali deformacijo šepanja in/ali mišično oslabelost (med temi običajnimi primeri so bolečine v hrbtu in vratu, osteoartritis, zlomi, povezani s krhkostjo kosti in vnetna stanja, kot je revmatoidni artritis), živčno-mišično-skeletne motnje, ki predstavljajo nezmožnost premikanja prizadetih delov telesa zaradi bolezni, degeneracije ali motnje živčnega sistema (med temi cerebralna paraliza, spina bifida, možganska kap, poškodba hrbtenjače, poškodba glave in poliomielitis).

 

Nekaj ​​nasvetov, kako podpreti gibalno ovirane mlade

Nasvet: Ne predpostavljajte, da oseba potrebuje pomoč. Vedno vprašajte, preden jih zagotovite. Ta nasvet velja za vse vrste invalidnosti. V redu je, da se ponudba pomoči zavrne in tega ne bi smeli jemati kot nespoštljivo.

Namig: ljudi z govornimi motnjami ne silite, naj hitro govorijo, in ne poskušajte si predstavljati, kaj vam pravzaprav želijo povedati. Dajte jim dodaten čas, ki ga potrebujejo, in bodite spoštljivi.

Namig: Ne presejajte besed in se z invalidom pogovarjajte naravno. Pogovarjajte se, kot bi to storili z drugimi, ne da bi jih pokroviteljsko ali nagovarjali, kot da so mlajši od svojih dejanskih let. Hkrati ne uporabljajte slabega jezika, ko govorite o invalidnosti, kot so invalidi, invalidi in priklenjeni na invalidski voziček.

Namig: Preverite, ali je v redu, da najprej postavite osebna vprašanja. Številni ljudje s posebnimi potrebami bi radi delili in razložili svoje stanje, drugi pa tega morda ne želijo na splošno ali zaradi obdobja, ki ga preživljajo.

Namig: Komunicirajte v višini oči – ne glejte navzdol v osebo. Pokleknite ali sedite, da pridete v višino njihovih oči.

Namig: Osredotočite se na osebo, ne na njeno invalidnost, saj je ta ne opredeljuje.

Nasvet: Ne uporabljajte pokroviteljskih gest, kot je trepljanje osebe po glavi ali rami, razen če ste seveda res blizu in je to izraz naklonjenosti.

Nasvet: Bodite pozorni, kje organizirate dogodke. Prepričajte se, da so mesta in prostori dostopni. Prepričajte se, da je pot dostopna in da so dostopna stranišča.

Nasvet: Spoštujte izbire in neodvisnost ljudi. Nikakor ne moremo vedeti, kaj je za nas najboljše.

Nasvet: Ne premikajte ali odstranjujte pripomočkov ali pripomočkov nekoga brez dovoljenja.

Namig: Ne sodelujte s službenimi psi pri delu. Ne trepljajte jih brez vprašanja.